Zakaj je novi Zakon o vodah škodljiv?

KAJ PRAVIJO STROKOVNJAKI?

1. POSLEDICE SPREMENJENEGA ZAKONA:

1. Ogrožanje površinskih in podzemnih voda: Nove gradnje ogrožajo površinske vode, ki so neposredno povezane s podzemnimi vodami. Podzemne vode pa so glavni vir pitne vode v Sloveniji. Video: Od kod pride pitna voda?

“Čiščenje voda se dogaja na priobalnih in obrežnih območjih, ki delujejo kot v človeškem telesu ledvice. Če vam jih odstranijo, se boste preprosto zastrupili.” – prof. dr. Mihael J. Toman

2. Nove gradnje na vodnih in priobalnih zemljiščih, ki vključujejo tudi izpuste odpadnih voda in/ali uporabo škodljivih in nevarnih snovi. Dovoljena bi bila namreč gradnja npr. hotelov, restavracij in gostiln, nakupovalnih in trgovskih središč, bencinskih servisov, parkirišč in javnih cest. Dovoljeni bi bili tudi drugi objekti, namenjeni uporabi večjega števila ljudi, kar že samo po sebi povečuje tveganje za onesnaženje okolja.

3. Gradnje objektov, ki niso v javno korist in niso javno dobro. “Objekti v javni rabi” je zavajajoč termin, saj so ti objekti lahko v zasebni lasti. Prav tako so sicer teoretično namenjeni vsem, a je za njihovo uporabo pogosto potrebno plačati.

4. Povečane možnosti za privatizacijo dostopa do vode (ker luknje v zakonodaji to omogočajo). Voda je naše javno dobro, ki mora biti dostopna vsem. Novi zakon pa bi dovolil več možnosti gradenj objektov v zasebni lasti na vodnih in priobalnih zemljiščih ter s tem ponudil tudi več možnosti za privatizacijo dostopa do vode.

5. Poslabšanje poplavne varnosti: Funkcija priobalnih območij je med drugim blaženje poplav. Na ta območja se namreč lahko razlijejo visoke vode in s tem jih imamo manj drugje, recimo v strnjenih naseljih (kjer poplav ne želimo). Če bi priobalna območja omejili z novimi gradnjami, bi si torej naredili medvedjo uslugo. Pozidana priobalna območja pa bodo tudi oteževala vzdrževanje vodotokov, kar bo dodatno povečalo poplavno nevarnost.

2. PREGLED SPREMEMB ZAKONA 

– Povezava do sprememb Zakona o vodah (novele ZV-1G).

– Povezava do veljavnega Zakona o vodah (ZV-1).

– Povezava do prikaza sprememb Zakona o vodah glede na novelo ZV-1G (sledenje spremembam).

 

 3. NAŠA VODA JE ZRCALO NAŠE PRIHODNOSTI

Vodni in obvodni prostori, predvsem ob tekočih površinskih vodah, imajo življenjski pomen tudi za varovanje podzemne vode in posledično glavnih virov pitne vode. Reke na svoji poti mestoma drenirajo podzemno vodo iz vodonosnikov in nekje drugje napajajo podzemno vodo s ponikanjem skozi dno struge v podtalje. Video prikaz.

Na primer, za vodonosnik Ljubljanskega polja je napajanje iz reke Save ključno za obnavljanje zalog in kakovosti podzemne vode. Zato je potrebno varovati tudi celotno zaledje reke Save. Tega varovanja ne izvajamo z vodovarstvenimi območji, ampak z varovanjem obrežnega pasu in vodnega prostora Save. Podobno velja tudi za druge vodne vire pitne vode, še zlasti pa v krasu, kjer reke tudi v celoti ponikajo v vodonosnik in tečejo proti izvirom in zajetjem.

Dobro stanje ekosistema v obrežnem pasu zagotavlja, da je v dobrem stanju tudi voda v reki in v podzemni vodi. Obrežni pas je najobsežnejše vodovarstveno območje virov pitne vode. Obrežni pas in njegov ekosistem sta glavni kazalnik stanja vodnih virov in tudi virov v oskrbi s pitno vodo.

 

 4. ZAKAJ JE NOVI ZAKON O VODAH SPOREN?

Predlagane spremembe rahljajo zaščito naših voda. 

Povezava do sprememb Zakona o vodah (novele ZV-1G).
Povezava do veljavnega Zakona o vodah (ZV-1).

Povezava do prikaza sprememb Zakona o vodah glede na novelo ZV-1G (sledenje spremembam).

Ministrstvo za okolje in prostor je po pritiskih strokovnih združenj in civilne družbe vendarle umaknilo sporno točko 69. člena, po kateri bi se v novem Zakonu o vodah omogočilo gradnjo proizvodnih naprav z nevarnimi snovmi in odlagališč odpadkov na vodovarstvenih območjih. 

Podporniki peticije spremembo sicer pozdravljamo, toda v noveli še vedno ostaja sporen 37. člen, ki dovoljuje posege na vodnih in priobalnih zemljiščih.

Poudarjamo, da je določba, ki na priobalnih zemljiščih omogoča »gradnjo objektov v javni rabi v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov« in “drugih objektov”, odločno preširoka in predstavlja resna tveganja za degradacijo teh zemljišč in posledično za onesnaževanje površinskih in tudi podzemnih vodnih teles, predvsem povsod tam, kjer se podzemne vode napajajo iz površinskih vodnih teles. Ob tem poudarjamo, da se bo s predlaganimi spremembami v Sloveniji začela uveljavljati praksa omejevanja dostopa do vode kot javne dobrine. 

Po gradbenem zakonu je dovoljena gradnja različnih objektov v javni rabi ter javnih površin, kot so gostilne, poslovni in upravni objekti, trgovine, stavbe za storitvene dejavnosti, obredne stavbe, ceste, parkirišča, pokopališča itd., kar bi po novem Zakonu o vodah znanto povečalo tveganje za onesnaženje naših površinskih in podzemnih voda ter posledno tudi pitne vode.

Dejstvo je, da zakon o vodah, ki ga pripravila vlada, na prvo mesto postavlja zasebni kapital na račun zdravja ljudi in uničevanja ekosistemov v priobalnih pasovih rek, jezer in morja.

Sprememba je bila uvedena po principu “žrtvovanja večjega zla“

Ministri so spremembo uvedli šele po intenzivnem posredovanju stroke, civilne družbe in medijev. 

Politični manever odstranitve zgolj enega od dveh spornih členov, še dodatno dokazuje, da gre pri noveli Zakona o vodah v prvi meri za interese kapitala in ne ljudi!  Če bi se vlada, Ministrstvo za okolje in prostor ter Ministrstvo za gospodarstvo res zavzemali za dobrobit ljudstva, bi nemudoma umaknili oba člena. 

Kakršnokoli politično kupčkanje v stilu, mi bomo umaknili en člen, vi pa pristanete na tistega drugega, je popolnoma nesprejemljivo.

Takšen način sprejemanja zakonov je nedopusten 

Spomnimo: Vlada je novela zakona o vodah predlagala le po kratki javni obravnavi in skrajšanem postopku. Sporne spremembe so se v zakonu pojavile v medresorskem usklajevanju na predlog Ministrstva za gospodarstvo in to šele po 14-dnevni javni obravnavi. Tako je vlada na pretkan način stroki in nevladnikom poskusila onemogočiti vsakršno posredovanje.

Zato od Ministrstva za okolje in prostor, Vlade RS in poslancev ponovno zahtevamo umik celotnega predloga novele Zakona o vodah, ki ga zdaj sprejema po skrajšanem postopku.  Zahtevamo izvedbo strokovne, celovite ter poglobljene javne obravnave sprememb zakona, ki lahko usodno vplivajo na našo vodno dediščino. 

 

5. ZAVAJAJOČE TRDITVE MINISTRA ZA OKOLJE IN PROSTOR

1. “Ministrstvo, vlada in parlament želimo z novelo zakona o vodah dodatno zaščititi in varovati vodne vire, priobalni pas in biodiverziteto v priobalnem pasu. Zato se čudimo, da nam pobudniki referenduma očitajo, da prav tega ne delamo.” (Andrej Vizjak, minister za okolje in prostor, izjava pred Državnim zborom 20. 4. 2021)

Če povemo preprosteje, okoljski minister pravzaprav trdi, da reke ščitimo tako, da jih ogradimo in zacementiramo.

Minister je pozabil omeniti “majhno” podrobnost: do zdaj je bila namreč možna gradnja le na obstoječih stavbnih zemljiščih znotraj obstoječega naselja. Novi zakon pa širi posege tudi na vsa ostala naravna vodna in priobalna zemljišča, ki so v naši zakonodaji definirana kot naravno vodno javno dobro, pomembno za ohranitev, varstvo in izboljšanje kakovosti voda. Vodna zemljišča so v naši zakonodaji celo posebej definirana kot naravno vodno javno dobro. Priobalna območja pa delujejo kot filter za škodljive snovi iz okolja in s tem blažijo negativne vplive na vode. Zatrjevanje okoljskega ministra, da gre za dodatno zaščito vodnih virov in biodiverzitete, preprosto ne drži.

Načrtovana razširitev gradenj bi pomenila velike posege v vodne in obvodne ekosisteme, ki prej niso bili možni oziroma dovoljeni. Sladke vode so celo med najbolj ogroženimi ekosistemi na Zemlji. Če hočemo imeti zdravo površinsko in podzemno vodo, nikakor ni sprejemljivo stanja vodnih in obvodnih ekosistemov še dodatno poslabšati, kvečjemu bi morali delati na tem, da se stanje izboljša.

Poleg tega novi zakon ne bi dovoljeval le gradnje igrišč in čolnarn, kot pogosto poudarja minister, ampak tudi objekte, ki bi lahko povzročili večje onesnaženje in zato v vodni in obvodni prostor preprosto ne sodijo. Ti objekti so npr. hoteli, restavracije, nakupovalna in trgovska središča, bencinski servisi, parkirišča in javne ceste. Dovoljeni bi bili tudi številni drugi objekti, namenjeni uporabi večjega števila ljudi, kar že samo po sebi povečuje tveganje za onesnaženje okolja.

Zakon o ohranjanju narave v 10. členu določa izjeme, pri katerih ni treba ohranjati biodiverzitete in naravnih vrednot. Toda kot pove že ime, gre le za izjemne posege, kot so nujni ukrepi za zaščito, reševanje in pomoč v primeru naravne ali druge nesreče, intervencije v primeru naravne nesreče zaradi škodljivega delovanja voda in nujna obramba države. Objekti v javni rabi in enostavni objekti pa večinoma niso urgentnega pomena za zdravje in življenje ljudi in se jih lahko gradi tudi drugje, ne ravno na vodah in ob njih.

Tveganje za poslabšanje vodnih in obvodnih ekosistemov in s tem biodiverzitete pa ne predstavljata samo gradnja ali obratovanje različnih objektov, ampak tudi dejstvo, da nove gradnje ob vodah povečajo potrebo po dodatnih posegih v vodne in obvodne prostore. Umestitev novih gradenj na vodo in/ali ob njo namreč pomeni večje tveganje za izpostavljenost teh objektov vodni eroziji in poplavam, kar neizogibno vodi v povečano potrebo po protipoplavnih ureditvah voda. Protipoplavne ureditve pa predstavljajo dodaten in pogosto grob poseg v vodni prostor, saj vključujejo regulacije dna in brežin, odstranjevanje naplavin (prod, pesek), kjer se drstijo ribe in gnezdijo ptice, odstranjevanje obrežne vegetacije, ki ima funkcijo zaščite in hlajenja vodotoka ipd. Vse to negativno vpliva na biodiverziteto. Povečevanje možnosti za dodatne posege oziroma regulacije je tudi v kontradikciji s cilji Strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 v okviru Evropskega zelenega dogovora, ki določa povrnitev rek v stanje pred njihovo regulacijo, torej bi moral biti naš namen zmanjšanje, ne pa povečevanje regulacij vodnih in obvodnih prostorov.

Spomnimo še, da je na predlog Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo in ob podpori Ministrstva za okolje in prostor (MOP) predlog ZV-1G vključeval tudi možnost do sedaj prepovedanih gradenj objektov in naprav, ki so namenjene proizvodnji, v katero so vključene nevarne snovi in za katere je potrebno pridobiti okoljevarstveno soglasje, pa tudi objektov in naprav za odlaganje odpadkov. Predvidene spremembe 69. Člena so bile umaknjene šele po izjemnem pritisku javnosti. Zato upravičeno ne moremo verjeti trditvam MOP, da želi ‘dodatno zaščititi in varovati vodne vire, priobalni pas in biodiverziteto.”

2.) “Rešitev, sprejeta v noveli, omejuje možnost izgradnje objektov na priobalnem pasu, saj na njem ne bo več mogoče graditi objektov zasebne rabe, kar je bilo do zdaj mogoče s sprejetjem uredbe vlade.” (Andrej Vizjak, minister za okolje in prostor, izjava pred Državnim zborom 20. 4. 2021)

Sprememba 37. člena ZV-1G občutno razširja možnost posegov na vodna in priobalna zemljišča ter na območja presihajočih jezer. S pridobitvijo vodnega soglasja omogoča gradnjo objektov, ki so bili do sedaj prepovedani:

– objekti v javni rabi po 26. točki 3. člena Gradbenega zakona: nestanovanjska stavba, kot je gostinska stavba, poslovna in upravna stavba, trgovska stavba in stavba za storitvene dejavnosti (med njimi tudi bencinski servisi), stavba za promet in stavba za izvajanje komunikacij, stavba splošnega družbenega pomena, obredna stavba in druga nestanovanjska stavba, če je namenjena javni rabi, in javna površina kot je javna cesta, ulica, trg, tržnica, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, rekreacijska površina; pomembno je poudariti, da objekti v javni rabi niso nujno tudi v javni lasti! Tudi zasebniki lahko omogočajo vsem pod enakimi pogoji dostop do hotela, gostilne.

– enostavni objekti, za katere ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, so po veljavnih predpisih: površina do 10 m2: stavbe za namestitev; gostilne, bari; postajna poslopja, terminali, grajeni prostori na vodi; površina do 20 m2: garažne, skladiščne stavbe; rezervoarji za nafto in plin do 5 m3; površina do 100 m2: športna igrišča, marine; 40 m2 velike reklamne panoje in druge objekte.

Prav tako sta 6. In 7. odstavek 14. člena ZV-1G določena kot izjema, ki se je v praksi v nasprotju z varstvom voda spremenila v pravilo. To še dodatno dokazuje, da pravno priprta vrata v slovenskem okoljskem pravu v praksi vselej vodijo v na stežaj odprto pot za zasebne investicije. Zato se na podlagi prakse in zgoraj navedenih dejstev ne strinjamo z zavajanjem ministrstva. Na vodnih in priobalnih zemljiščih bo še naprej možno zasledovati zasebne, individualne interese – le pogoji za to bodo drugačni, tovrstne gradnje pa bodo celo zasledovale dobiček in posledično večje uničevanje narave in voda.

3.) Rešitev v noveli dovoljuje le gradnjo objektov javne rabe pod številnimi “relativno restriktivnimi pogoji”, je poudaril minister Vizjak in kot pogoje navedel, da je gradnja skladna s prostorskim izvedbenim aktom občine ali države, da ne sme ogrožati erozijske in poplavne varnosti ali poslabševati stanja voda ter mora biti tudi v skladu z načrtom upravljanja voda. “Poseg mora biti strokovno sprejemljiv, kar presoja direkcija za vode,” je poudaril.

Spomnimo na dejstvo, da je bila gradnja spornih objektov do tega trenutka prepovedana. Prvič, odkar obstaja Zakon o vodah, dovoljujemo gradnjo objektov v javni rabi in enostavnih objektov na vodnih in priobalnih zemljiščih. ‘’Relativno restriktivni pogoji’’ ne pomenijo, da teh objektov ne bo možno graditi, nasprotno – prvič odkar imamo v Sloveniji Zakon o vodah, bo to pravno mogoče.

Prav tako ‘’relativno restriktivni pogoji’’, ki so na novo določeni v predlogu (gre za novi 2. odstavek predloga sprememb 37. člena) ne ustrezajo obveznostim, ki jih mora država članica EU izpolnjevati na podlagi 4. člena Okvirne vodne direktive in ne ustrezajo pogojem, ki jih mora država članica izpolnjevati na podlagi sedmega odstavka 4. člena Okvirne vodne direktive, pri dovoljevanju novih posegov, ki imajo vpliv na površinske in podzemne vode.

Glede varovalk in strokovnih presoj: Minister ima že pripravljeni noveli Gradbenega zakona in Zakona o varstvu okolja, ki bi preprečili strokovnim inštitucijam oziroma mnenjedajalcem (med katere spada tudi Direkcija za vode) izdajo negativnih mnenj. In to ravno pri posegih s pomembnimi vplivi na okolje, med katere spadajo tudi večji posegi na vodna in priobalna zemljišča.

Novela Gradbenega zakona v 52. členu določa, da negativna mnenja ne bi bila več mogoča v integralnem postopku, torej pri gradnjah s pomembnimi vplivi na okolje, kjer je treba narediti PVO.

Novela Zakona o varstvu okolja pa v 96. členu določa, da bi se mnenjedajalci v postopku pridobitve okoljevarstvenega soglasja, torej spet pri posegih s pomembnimi vplivi na okolje, lahko do projekta in poročila o vplivih na okolje lahko opredeli le, da sta bodisi projekt in poročilo ustrezna, ali da ju je treba dopolniti (torej tega ni več mogoče zavrniti kot nesprejemljivega).

Politični pritiski na mnenjedajalce v postopkih umeščanja objektov z velikimi in škodljivimi vplivi na vodna in priobalna zemljišča se dogajajo že sedaj, kljub temu da so negativna mnenja trenutno zakonsko še dovoljena. Kot primer naj omenimo pritiske na Zavod za ribištvo Slovenije po tem, ko so za gradnjo HE Mokrice izdali strokovno argumentirano negativno mnenje https://www.mladina.si/206344/poklicani-na-zagovor/

4.) Civilni družbi minister očita, da se izogiba argumentirani razpravi o vsebini zakona. Sam jim je namreč predlagal javno soočenje, ki pa so ga pobudniki referenduma zavrnili. Minister Vizjak jim zato očita, da želijo “z nekimi splošnimi floskulami zaščite voda … prepričati vse tiste, ki bolj ali manj nasprotujejo vladi kot taki”.

Ministrstvo za okolje in prostor je postopek javne razprave os premembah ZV-1 izvedlo na način, da je šele po skrajšani, zgolj 14-dnevni javni razpravi, vneslo bistvene spremembe v besedilo zakona. Tako zakon v trenutni obliki nikoli ni bil v javni razpravi in tako splošna javnost kot stroka na nobeni točki nista imeli možnosti, da se uradno odzoveta na predlagane spremembe.

Ministrstvo je izvedlo postopek javne razprave v nasprotju s 34.a členom Zakona o varstvu okolja, nato pa predlagalo skrajšanji zakonodajni postopek v nasprotju s 142. členom Poslovnika Državnega zbora. Pri spremembah ZV-1G ne gre za manj pomembne spremembe, ki omogočajo krajše postopke. Sodelovanje javnosti na učinkovit način je določeno tudi v 6. členu Aarhuške konvencije, ki zavezuje Slovenijo.

V pobudi zatorej ocenjujemo, da je bil primeren čas za javno razpravo o različnih stališčih in o vsebini sprememb Zakona o vodah (ZV-1G), tako z vidika vključevanja splošne zainteresirane javnosti, kot strokovne javnosti, v fazi priprave sprememb in predvsem pred posredovanjem predloga v sprejem Državnemu zboru.

Žal do tega ni prišlo, kljub številnim opozorilom in pritisku javnosti, ki je bil precej širši od zgolj pobud z naše strani. Naša opozorila smo prvič javno sporočili že 8. marca 2021, že 22 dni pred sprejetjem zakona v Državnem zboru. Kljub temu smo bili soočeni s skrajšanim zakonodajnim postopkom.

Sedaj smo soočeni s situacijo, v kateri na zakon vpliva nimamo več, saj je bil že sprejet v Državnem zboru. Nobena javna razprava z ministrom ali drugim zagovornikom sprememb zakona tega dejstva ne bo spremenila. Preostanejo nam le še v Ustavi RS predvidene pravne poti.

3.) Zgodovina razprave in pripomb (OBRAZLOŽITEV):

8. marca 2021 so NVO in strokovna združenja javnost opozorili na škodljivo novelo zakona. 9. marca 2021 je o noveli odločal parlamentarni Odbor za okolje, prostor in infrastrukturo. Pred glasovanjem smo članom odbora poslali podrobne obrazložitve in argumente, zakaj so spremembe 69. in 37. člena škodljive.

Negativna mnenja glede predlaganih amandmajev so poleg NVO in stroke izrazili še: Nacionalni inštitut za javno zdravje, Zbornica komunalnega gospodarstva, Urad predsednika države, Varuh človekovih pravic pa je opozoril na nedemokratičnost postopka.

24. marca 2021 je Ministrstvo za okolje in prostor umaknilo amandmaje 69. člena, ki bi na vodovarstvenih območjih dovoljevali gradnjo in dejavnosti, vključno z uporabo nevarnih snovi, pod izjemnim pritiskom javnosti. Umik 69. člena smo pozdravili, a opozorili, da bodo s spremembami 37. člena dovoljene gradnje tik na bregovih naših rek, jezer, morja. S tem se poveča tveganje za onesnaženost voda (tudi podzemnih, ki so vir pitne vode) ter ljudem omejuje dostop do obal. Zato smo predlagali, naj se umakne še 37. člen in opravi široka razprava s stroko in javnostjo.

Še pred glasovanjem v Državnem zboru smo se srečevali z vsemi poslanskimi skupinami, ki so nas želele poslušati in jim predstavljali naše argumente. Pred glasovanjem smo obrazložitve poslali vsem poslancem skupaj z do takrat zbranimi podpisi peticije. 30. marca 2021 je o noveli glasoval Državni zbor. Večina poslancev je spremembe podprla.

Skupina svetnikov Državnega sveta se je odločila za predlog glasovanja o vetu na novelo zakona o vodah. Poslali smo jim podrobno strokovno argumentacijo in peticijo zoper spremembam,, ki je na tej točki že zbrala 53.000 podpisov. Čeprav smo bili na izredni seji prisotni, nismo imeli priložnosti predstaviti svojih stališč. 6. aprila 2021 Državni svet ni izglasoval veta.

Minister Vizjak se vse do najave zbiranja podpisov za referendum ni odzival na naše prošnje po razpravi in razmisleku. Javno soočenje je predlagal šele, ko je bil zakon vključno s 37. členom že potrjen tako v Državnem zboru, kot v Državnem svetu – ko torej na vsebino spornega zakona ne bi imeli več vpliva. Za usklajevanja je danes prepozno. Ustava in veljavni predpisi nam dajejo le še možnost nasprotovanja zakonu v celoti.

6. Referendumski postopki so po Vizjakovi oceni škodljivi tudi zato, ker zaradi njih ni mogoče aktivirati 17 milijonov evrov sredstev, ki so rezervirana v skladu za vode za redno vzdrževanje vodotokov. Eno izmed vprašanj MOP: ‘’Ali se zavedajo odgovornosti, ki so jo z zaustavitvijo veljavnosti zakona povzročili, saj se finančna Sredstva za urejanje vodotokov in s tem večanjem poplavne varnosti in varnosti ljudi ne bodo mogla koristiti?’’

Neprimerno in skrajno zavajujoče je, da MOP preliva odgovornost za vključitev spornih sprememb ZV-1G zraven ostalih, ki niso škodljive za naše vode in našo pitno vodo. Pripravljavec predpisa odgovarja za njegovo vsebino v celoti in ni bil pripravljen odstopiti od spornih členov, kljub pozivom javnosti in stroke, da sporne člene umakne iz predloga, kot je to storilo s 69. členom. Zaradi nepripravljenosti MOP, da odstopi od spornega člena, nam v skladu s slovenskimi predpisi in Ustavo RS ne preostane nobena druga pravna pot, kot da zahtevamo razveljavitev zakona v celoti. Do tega, da se moramo odločiti o padcu celotnega zakona, so pripeljala ravnanja MOP in ne tistih, ki nasprotujejo onesnaževanju naših voda.

Nadalje poplavna varnost ni odvisna samo od vzdrževanja vodotokov, ampak tudi od tega, da damo vodi ustrezen prostor in na vodnih in priobalnih zemljiščih ne gradimo, oziroma nanje posegamo čim manj!

Poplavni val se omili ravno s tem, da se omogoči primerne razlivne površine za visoke vode izven strnjenih naselij. S tem zmanjšamo intenziteto poplav v naseljih in hkrati omogočimo ohranjanje naravnih ekosistemskih procesov (kar poplave nedvomno so), ki so nujni za zdravje vodnih in obvodnih ekosistemov- Denar naj se nameni za odkup obvodnih zemljišč, ali za primerne odškodnine njihovim lastnikom v zameno za občasno poplavljenost.

Vsi objekti na priobalnih zemljiščih bodo dodatno ogrozili poplavno in erozijsko varnost in povečali stroške protipoplavne zaščite.

7. Eno izmed vprašanj MOP: ‘’Ali je njihov namen (op.a. pobudnikov referenduma) ohraniti status quo, ki omogoča umeščanje tovarn in drugih objektov na priobalni pas?

Seveda ne. To po nobeni zakonodaji ne bi smelo biti dovoljeno. To dejstvo je MOP naslovilo tudi na način, da je želelo spremeniti 69. člen ZV-1G in omogočiti gradnjo tovarn, ki predelujejo nevarne snovi na vodovarstvenih območjih. Zatorej je edini primeren zaključek, da vrnemo vprašanje MOP; zakaj si želi MOP graditi tovarne in odlagališča odpadkov, ki predelujejo nevarne snovi, na vodovarstvenih območjih, na priobalnih in vodnih zemljiščih?